Razvoj savne
Savne so se razvijale v različne smeri. Še predno so se nomadska plemena ustalila, so bile v uporabi savne, ki so bile na pol izkopane v zemljo z minimalno konstrukcijo nad površino. Kasneje je savna postala poseben del hiše, in še pogosteje posebna zgradba na samem (zaradi obilnega kurjenja ni bilo redko, da je savna pogorela!).
Najstarejši tip stalne savne je dimna savna: v sobi je peč s kamenjem, vendar brez dimnika. Dim uhaja samo skozi majhno odprtino tik pod stropom.
Take savne so bile običajne še okoli leta 1920, kasneje so jih nadomestile današnje savne z dimniki in novodobnimi pečmi.
Savne so tekom svojega razvoja dobile tekočo vodo in so postale del stanovanjske kulture, kot jo poznamo še danes. Savna je ponavadi del kopalnice v stanovanju. Gretje je običajno na drva, v mestnem okolju so pa savne pogosto električno ogrevane.
Zanimivo je, da je počutje v električno greti savni drugačno od počutja v savni, ki je ogrevana s pečjo na drva. V zadnjih časih je klasična savna pridobila veliko novih privržencev in zagovornikov, zato imajo tudi nove savne pogosto ponovno peči na drva.
Celo dimne savne, ki so skoraj izginile po letu 1920, so danes spet v modi in doživljajo pravi preporod.
